Za uvod k predavanju bo treba opozoriti na produktivne razločke, ki zadevajo pogled na sindikate oziroma sindikalno vzgojo in izobraževanje pri Leninu in v nemški SPD, ko je bila ta še zgledna delavska partija. Oboje je namreč pojmovno in teoretsko vplivalo na politike v sindikalnem gibanju in na njihovo družbeno-ekonomsko dinamiko tudi pri nas. Od utemeljitve Enotne strokovne zveze delavcev in nameščencev Jugoslavije januarja 1945 do razpustitve republiških družbeno-političnih organizacij in uvedbe večstrankarskega sistema aprila 1990 lahko zapazimo celo vrsto sprememb namenov in vlog sindikatov. Znan protikomunistični diskurz, ki pomen sindikatov v svoji revizionistični in diletantski vnemi rad omejuje na »ozimnico in počitniške domove« ter ga reducira na »nepotreben in nepomemben podaljšek Partije« je kajpak napačen in škodljiv. Jugoslovanski sindikati – tako kot vsa raznolika obdobja jugoslovanskih socializmov – nikakor niso monoliten »zgodovinski blok«. Delavsko gibanje na Slovenskem, ki je tako po prepovedi »komunističnih sindikatov« v letih 1920/1 kakor tudi po zatrtju novih »neodvisnih sindikatov« leta 1924 ohranilo »sindikalno razrednost« in tesno vez s komunisti in komunistkami, je lahko, navsezadnje, leta 1940 preživelo tudi uničenje Združene delavske sindikalne zveze Jugoslavije, med okupacijo kot edino v državi ohranilo gibanje (Delavska enotnost), ki je novembra 1942 začelo tudi s tiskanjem svojega – še danes obstoječega – istoimenskega glasila, in se večinsko našlo v Osvobodilni fronti. To pa je kvečjemu zametek bogate zgodovine sindikatov v vseh socialističnih fazah Jugoslavije.

Predavanje bo potekalo v sredo, 24. junija, ob 18:00 v prostorih Participativne ljubljanske avtonomne cone (PLAC) na Linhartovi cesti 43.